VCE Assessment Task on chosen topic, 1998
Imaginative or personal writing
The following piece has been written by the student as part of his writing assignment during the school year. He has chosen to write an imaginative piece. The theme of war had been debated in class during the year, and the student wrote a moving story of friendship and tragic, cruel loss of life during the occupation of Slovenia in World War 2.
Babica Marta
Jesen se je spremenila v zimo in pokrajino je pobelil prvi sneg. To je prineslo veliko veselja, revnim, delavskim otrokom, ki so se kepali in delali sneženega moža. Otrpški smeh je napolnil jeseniške ceste.
“Ejga, Marta! Pejmo se sankat!” Je poklical Bokalov Stanko čez ograjo.
“Ne morem, Mici ima moje cevlje,” je odgovorila Marta. 1918 Bilo je konec prve svetovne vojne. Pričakovalo se je boljše, srečnejše življenje, ampak ne za Pengalovo družino. Njihov oče se ni vrnil iz bojišča. Pri Pengalovih so imeli štiri otroke. Najstarejši je bil star trinajst, najmlajši pa šest. Kako se bo sedaj družina preživljala? Koza, nekaj kokoši in majhen zelenjavni vrt ne bodo zadostovali. Družini so pomagali sorodniki in sosedje, posebno Bokalovi. Petnajstletni Stanko je vedno priskočil na pomoč pri hiši, v hlevu, v vrtu in pazil na otroke.
Katarina, Pengalova mama je pomlad težko pričakala. Otroci so se veselili meseca maja. Hodili so v Rovte pod Golico nabirat narcise. Ko so nabrali polna vedra cvetja, jih je Stanko peljal v Ljubljano na trg. Ta mesec je bil edini čas, ko so ti revni otroci lahko zaslužili nekaj denarja od prodaje narcis. To je družini zelo pomagalo. Od tega jim je mama kupila obleke in čevlje.
“Kaj boš ti dobil, Stanko?” je vprašujoče rekla Marta.
“Tvoja mama mi je obljubila knjigo, mogoče Pod svobodnim soncem,” je odgovoril Stanko. 1945
Zadnji meseci vojne. Marta je živela z njeno družino v Lescah.
“Raus! Mitkommen!” so zakričali nemški vojaki na ženske v trgovini. “Schnell!”
Bil je krasen dan. Na ukaz nemškega oficirja je morala skupina žensk slediti vojakom do travnika na koncu vasi. Mučno vzdušje je bilo med ljudmi in v strahu so se spraševali: “Kaj se bo zgodilo?”
Ta hip se je pripeljal nemški tovornjak iz smeri Begunj. Na ukaz oficirja je iz njega stopilo deset mladih mož, eden za drugim. Ko so vsi talci stali v vrsti, je Marta onemela. Pričela se je tresti. To ni mogoče – pred njo je stal visok, ponosen Bokalov Stanko, prijatelj in sosed iz otroških let.
Tudi on je njo spoznal. Brez besed sta se gledala in se v mislih vračala v brezskrbna leta mladosti: …..travnik pokrit z narcisami…….nabiranje jagod in borovnic…..božična potica, drevešček, jaslice.
“Ejga, Marta! Pejmo se sankat! Pod svobodnim soncem…….”
“Schnell!” je zarenčal nemški oficir. Ponosno so stali talci pred puškami in pričakovali smrt. Tudi Marta ni hotela pokazati žalosti in je odločno gledala v prijatelja. Oči so govorile:
Ne bodi žalostna, ni zastonj. Naša bitka se nadaljuje, dokler sovražnik ni uničen.
“Achtung! Anlegen. Ziel….” oficir ni končal.
“Smrt fašizmu,” je zakričal Stanko
“Svoboda narodu,” so odgovorili ostali talci.
“Feuer,” in pok se je razlil po dolini.
V tistem trenutku je bil ponos močnejši od žalosti in bolečine. Ženske so se tiho razšle.
Jutranje sonce je sijalo na vrhove gora v vsej svoji veličastnosti. Triglav, simbol slovenske
svobode se je dvigal na obzorju, za travnikom, kjer so ostali talci.
VCE Assessment Task on chosen topic, 1992
Informative or persuasive writing
The following piece has been written by the student as part of his writing assignment during the school year. He has chosen to write a combined informative/ persuasive piece. The class had debated the independence of Slovenia, and the student chose to write to the Minister for Foreign Affairs, Gareth Evans, presenting arguments for recognizing Slovenia as an independent state.
Prošnja za priznanje Slovenije
Spoštovani gospod Gareth Evans,
Kot že veste iz mojega dopisovanja po Brionski deklaraciji, išče Slovenia podporo za mednarodno priznanje.
Mi hočemo svetu pokazati, da je Slovenija pravno že samostojna država.
Po smrti predsednika Tita, leta 1980, je Slovenija zahtevala več ekonomske, politične in kulturne samostojnosti. Zvezna vlada je zavračala vse naše predloge. Slovenija se je zanesla na zvezno ustavo iz leta 1976, ki omogoča odcepitev s pomočjo referenduma. In še naprej je parlament v Beogradu vse predloge zavrnil.
23.decembra 1990 je Slovenina razglasila referendum za odcepitev. Rezultat referenduma je pokazal, da je 88,5% vseh volilcev glasovalo za svobodno Slovenijo.
25. junija 1991 je slovenski parlament izdal deklaracijo o samostojnosti na podlagi referenduma. Naslednji dan je JLA zahrbtno napadla Slovenijo in boji so trajali dva tedna. Najtežje bitke so bile za letališča, komunikacije in mejne prehode.
Tukaj so dokazi, da Slovenija izpolnjuje po zakonih mednarodnega prava vse pogoje za priznanje samostojnosti:
1. Stalno homogeno prebivalstvo: a) v Sloveniji živi 2,000,000 prebivalcev, b) 90,6% je slovenskega porekla, c) na tem ozemlju že od najmanj 6.stoletja.
2. Določeno ozemlje: a) Slovenija krije 20,256 km², b) državne meje so priznane od sosednih držav.
3. Stabilna vlada: a) republika je parlamentarna demokracija, b) s predsednikom in prvim ministrom, c) ima svojo ustavo.
4. Odnosi s sosednimi državami: a) Slovenija želi imeti dobre odnose z drugimi državami, b) Hoče postati enakopraven član O.Z.N.
Upam, da sem dokazal, da Slovenija res izpolnjuje vse pogoje mednarodnega prava. Pozivamo Vas in Vašo vlado, da čimprej priznate Slovenijo kot samostojno državo.
Hvala Vam za pomoč in vso Vašo podporo do sedaj,
S spoštovanjem,
Minister za zunanje zadeve Republike Slovenije
Bibliography: Vojna v Sloveniji, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1991 Slovenija, Quarterly Magazine Vol.3, 1991 Republic of Slovenija, Nevenka Golc-Clarke, 1991
VCE Assessment Task on chosen topic, 1995
Informative or persuasive writing
The following piece has been written by the student as part of his writing assignment during the school year. He has chosen to write a combined informative/ persuasive piece about learning Slovenian language at the Princes Hill VSL Centre. He is urging students to enrol for Slovenian VCE and giving information about where and when to enrol and what are the costs.
Slovenska šola, Melbourne
Slovenska šola v VSL Centru Princes Hill Secondary College išče študente in študentke za naslednje leto. Želimo, da bi se vpisalo čim več študentov, mlajših in starejših. Slovenska šola je posebno pomembna in koristna za otroke slovenskih staršev, ki želijo izpopolniti znanje slovenskega jezika. Dobro je znati jezik, kadar potujete v Slovenijo ali pa v pogovoru s starši in prijatelji slovenskega rodu. Koristno je tudi pri iskanju zaposlitve. Najvažnejše pa je, da ohranjamo slovenski jezik v Avstraliji. Kajti če ga ne bomo ohranjali, bo počasi izumrl. Tudi slovenska šola obstoja samo dokler jo obiskuje dovolj študentov.
Pouk slovenskega jezika je vsako soboto ob 9. zjutraj, konča se pa ob 12.20. šolo obiskujejo študenti od 7. do 12.letnika, lahko pa se vpišejo tudi starejši ljudje, pa tudi tisti, ki niso slovenskega rodu.
Princes Hill Secondary College je v Carltonu, zraven nogometnega igrišča Optus Oval. V šoli se učite branja in pisanja v slovenščini in učiteljice govorijo samo po slovensko. Učili se boste o slovenski hrani, glasbi, slovenski kulturi in običajih. Lahko se boste pridružili tudi izletom z avtobusom, obiskovali slovenske klube v Melbournu in okolici, ter se tam lahko pogovarjali v slovenskem jeziku. V klubih se boste lahko naučili slovenske pesmi in plese.
Vsak razred ima do petnajst študentov, vpisnina pa stane oseminštirideset dolarjev na leto.
Vabimo vse Slovence rojene v Avstraliji, da dobro premislite in se vpišete v slovensko šolo, saj vam bo to gotovo pomagalo v prihodnje. Saj pravimo Slovenci: Več znaš, več veljaš.
Ne pozabite na svoje prijatelje. Tudi oni so dobrodošli, čeravno niso slovenskega porekla
in ne znajo nič slovensko.
Če želite več informacij, lahko pokličete Princes Hill Secondary College na telefonsko številko 9416 0641.
VCE Assessment Task on chosen topic, 2002
Personal writing
The following piece has been written by the student as part of his writing assignment during the school year. The student has chosen to write a personal piece. It is a diary entry and the student is reflecting on who he/she is, and where he/she belongs – Australia or Slovenia, or possibly both.
Dragi dnevnik,
Tišina. Zmedena sem. Pogledam v ogledalo.
Kdo je to? Kdo sem jaz? Kdo je ta mlada ženska? Slovenka ali Avstralka?
Počutim se, kot da sem obtičala med dvema istovetnostima.
Kaj se dogaja?
Gledam fotografije, ki stojijo na moji mizi, slike moje družine, mojih staršev, dveh priseljencev iz Slovenije. Moja mama, oče in brat so prišli v Avstralijo pred tridesetimi leti, iz prave domovine, Slovenije, v novo nepoznano deželo. Zapustili so družino, sorodnike, prijatelje, varnost.
Kot otrok sem se vedno počutila osamljena in nekako drugačna v primerjavi
z mojimi sošolci.
Tvoji starši so taki nori idioti! So se mi posmehovali dan za dnem.
Mislila sem:
Zakaj so moji starši nori? Kaj je narobe z mojo mamo? Kaj je narobe z menoj?
Nisem razumela njihovega sovraštva, njihovega predsodka. Zdaj vidim, da je to sovraštvo samo del življenja, ki ga moram premagati.
Bila sem tri mesece stara, ko sem prvič obiskala Slovenijo. Od takrat smo skoraj vsako leto šli v Slovenijo. Sorodniki so vedno navdušeni, prisrčni in gostoljubni. Včasih se počutim čisto doma v Sloveniji, včasih pa kot popolna tujka. Tudi tu v Avstraliji se včasih počutim čisto doma in včasih kot tujka. Kam spadam?
Vsak dan razmišljam o Sloveniji, deželi lepote, deželi moje družine, deželi moje dediščine.
Kaj mi pa potem pomeni Avstralija? Moj rojstni kraj, moji prijatelji, moje vsakdanje življenje?
Ali je mogoče, da sem Slovenka in istočasno Avstralka?
Izgubljena sem. Kam grem? Kdo sem? Kdaj bom to vedela?
Moram biti potrpežljiva – ta čas, ko sem zmedena, izgubljena na poti življenja. Tišina.
The student is writing about his/her mother, her experience of growing up in Slovenia, and then building a life in Australia.
Moja mama
Moja mama je bila rojena leta 1947 v majhni vasi Bač, ki je na Primorskem. Živela je na kmetiji z njenimi starši, z dvema sestrama in starimi starši. Njeno življenje ni bila lahko, ker je bila rojena v tistih težkih letih po vojni. Vsi ljudje v Baču so bili zelo pobožni in vsi so hodili k maši vsako nedeljo. Cerkev je bila vedno polna ljudi.
Moja mama je vedno težko delala, doma, na kmetiji, v gozdu in na njivi. Povrh tega je hodila v šolo in se učila. Imela je dosti dobrih prijateljev in prijateljic in je vedno imela družbo. Takrat nismo imeli televizije ali kina, zato so igrali šah, čitali in se ob večerih pogovarjali.
Moja mama pravi, da so bili lepši časi kot sedaj, ker so otroci, starši in vsi sorodniki skupaj držali in si pomagali. Njen stric je pripovedoval lepe pravljice. Otroci iz cele vasi so se zbirali v njegovi kuhinji okrog peči, poslušali te čudovite pravljice in pekli kostanj.
Po snegu, dežju, toči in vročini je hodila. Pozimi je bilo včasih pred vrati snege do metra in pol visoko. Moja mama je prva vstala in je morala narediti pot zase in za druge, da so vsi prišli v šolo. Zelo je vesela, da v Avstraliji ni snega!
Bila je stara trinajst let, ko je njena najstarejša sestra odšla v Avstralijo. Tam se je poročila in dobila delo. Ko je bila mama stara enaindvajset let, se je tudi ona odpravila v Avstralijo. Živela je pri sestri in delala v tovarni. Delo je bilo težko in morala je delati dolge ure. Počasi se je naučila angleško in se privadila življenju v Avstraliji.
Leta 1970 se je poročila z mojim očetom. Kupilia sta prvo hišo v Prestonu. Bila je majhna, samo sedemnajst kvadratnih metrov, ampak zanju dovolj, ker nista dosti imela.
Moji starši so močno delali. Vsake počitnice smo šli na ribolov ali na izlete po deželi. Vedno si bili dobre volje in so posneli dosti slik, ki jih bodo vedno hranili v spomin na tisti čas.
Jaz sem sedaj stara petnajst let. Mama vedno gleda name, skrbi zame in mi hoče najboljše. Jaz ji pri hiši malo pomagam, pa ne zadosti.
Moja mama je zelo čista, v naši hiši bi lahko jedli s tal. Moja mama je tudi najboljša kuharica na svetu. Moja stara mama jo je naučila kuhati po domače in še vedno tako kuha.
Moja mama je dobra in potrpežljiva mati.
The student is writing about the winter and what he/she likes about it.
Zima
Zima je moj najlepši letni čas. To je zato, ker sem bila rojena v zimi, pa še zato ker v tem času sneži in se gremo smučat. Zima je zelo mrzla. Noči so dolge, dnevi pa kratki. Veter piha in včasih dežuje. Večinoma je oblačno in sonce prav nič ne greje. V tem času se moramo oblačiti prav dobro, da se ne prehladimo. Kljub temu pa se še vedno prehladimo. Sedimo okoli ognja, se grejemo in gledamo skozi okno, kako dežuje.
Zjutraj bi radi ostali v postelji, ampak moramo v šolo ali na delo.
Najlepše kar lahko počnemo pozimi je smučanje. Vsako leto gremo s prijatelji na Mt.Buller. Vstanemo ygodaj, ker je dolga vožnja, cele štiri ure. Čas hitro mine ko sedimo na avtobusu, se pogovarjamo in tudi pojemo. Nobeden se ne dolgočasi. Potem smo pa tam. Sposodimo si smučke, se peljemo z žičnico do vrha, potem se pa smučamo ves dan, padamo, se pobiramo, in smo vsi mokri in nasmejani. Kar težko gremo nazaj. Vsi bi radi ostali več časa. Vendar nam ostane lep spomin.
Zimo imam res rada.
The student is writing about “a cloudy Friday” not so long ago.
Oblačni petek
Petek zjutraj. Zgodaj vstanem. Moram iti v šolo. Je zadnji dan. Jutri se začne vikend. Utrujena sem. Nič se mi ne da iti v šolo. Ne vem kako bi se spravila iz postelje. Če bi bile počitnice prav gotovo ne bi imela nobenega problema z vstajanjem. Poletne počitnice so najboljše: lepi, dolgi, sončni dnevi. Hodim na obalo, v disko, v kino, po mestu in vsepovsod. šola je drugačna. Če ne bi tam imela toliko prijateljic in prijateljev, prav gotovo ne bi hodila. No, to samo tako govorim, saj moramo vsi hoditi v šolo. Poleg tega ni res, saj dobro vem, da je šola važna, da si pridobiš dobro življenje.
Končno sem se spravila iz postelje.
Odprem hladilnik. Nič. Prav kot moja denarnica. Niso mi pustili nič mleka in kruh je tudi izginil.Zajtrkujem na suhih Vita-Brits. Danes še nič ni šlo prav. Morda je vsaj vreme boljše. Pogledam skozi okno in poskočim od veselja kot otrok. Jutro je lepo. Nebo je čisto in modro, in sonce počasi vzhaja. Kar naenkrat zagledam nekaj črnega. Oblak. Velik, črn oblak prihaja iz zahoda. In še eden. Ko pridem do šole, je celo nebo črno, niti enega sončnga žarka ne pustijo skozi.
Učitelji so vsi razdražljivi, gotovo imajo oni tudi vsega zadosti. Hodijo okrog kot bi bil pogreb. Dolg, dolgočasen dan je. Na koncu dneva nam da še kup domačih nalog. Prav gotovo noče, da gremo kam ven za vikend.
Pogledam po razredu. Vse kot mrtvo, vsi sedijo kot roboti. Vsi kot bi vsak imel nad sabo velik črn oblak.
Comments
