Konferenca znanstvenikov in gospodarstvenikov iz sveta in Slovenije, 2007
12. oktober 2007
Moje ime je Aleksandra (Saša) Ceferin, Živim v Avstraliji od leta 1950. V Melbournu sem uvedla pouk slovenščine v srednje šole do maturitetne ravni in ga vodila nad 30 let. Ustanovila sem Viktorijski Inštitut za slovenistiko in vodim njegov glavni projekt, spletno mesto www.Thezaurus.com ki predstavlja osnovno poslanstvo inštituta – predstavljanje slovenske kulture drugi in tretji generaciji slovenskih izseljencev.
Letos sem se prvič udeležila svetovnega slovenskega kongresa, katerega delovanje sem poznala, in mu v preteklosti tudi prispevala s poročilom o stanju slovenskega jezika v Avstraliji.
Peta konferenca slovenskih znanstvenikov iz sveta in Slovenije je bila informativno, izredno zanimivo in stimulativno doživetje. Prezentacije so bile temeljite in izčrpne, v okviru treh glavnih sklopov: Raziskovalne politike in njihovo uresničevanje, Izkušnje slovenskih znanstvenikov v tujini, ter Prenos znanja slovenske univerze.
Zbrani udeleleženci, so predstavljali intelektualno elito odgovorno za prihodnost Slovenije, ter njen intelektualni in gospodarski razvoj. Osem znanstvenic in znanstvenikov je predstavilo svoje vrhunske dosežke na univerzah v ZDA, GB, Nemčiji in Italiji. Predvsem so nekatere vrhunske univerze v ZDA in GB izredne v tem, da imajo v sprejemanju raziskovalcev poudarek na ustvarjalnosti in sposobnosti, ne pa na formalnih kvalifikacijah, kot je to slučaj v Sloveniji.
Ključne teme so bile odprtost, sodelovanje, povezovanje, prenova, prilagajanje, novi pogledi, premajhno število raziskovalcev v znanosti, ustvarjalnost. Strokovnjaki so primerjali slovenske univerze in dosežke Slovenije z drugimi državami, posebno z manjšimi kot so Finska, Danska in Češka.
Rektorji vseh slovenskih univerz, direktorji slovenskih znanstvenih ustanov, fakultet in agencij so poročali o stanju visokošolskega sistema v Sloveniji in o kroničnem vprašanju nepovezanosti med znanostjo in gospodarstvom- torej med znanjem in njegovo praktično uporabo.
Kljub trudu ustanov kot je Inštitut Jožefa Štefana, da poveže predvsem mlade raziskovalce s podjetji, se ta kultura izmenjav in sodelovanja v Sloveniji še ni zares razvila. To gre na škodo mladim raziskovalcem in podjetnikom, ki lahko samo s kakovostjo in visokotehnološkim razvojem postanejo uspešni in globalno konkurenčni.
Za drugi ključni problem v razpravah se je izkazalo povezovanje in sodelovanje med strokovnjaki in ustanovami v Sloveniji in v še večji meri, med slovenskimi ustanovami in ustanovami v tujini. Udeleženci so ugotavljali, da sodelovanja med ustanovami v Sloveniji in z ustanovami v tujini sploh ni.
To je simptomj prevladajoče kulture, ki jo je potrebno spreminiti. Te strukture in prakse vodijo k zaostajanju slovenskih ustanov za drugimi zahodnimi in evropskimi ustanovami. Nepovezanost in pomanjkanje dialoga med raziskovalnimi ustanovami in med ustanovami in podjetništvom je eden glavnih vzrokov zaostajanja in nekonkurenčnosti. Velike uspehe in visokotehnološki razvoj v državah kot so ZDA in VB je pripisati prav temu dialogu, ki omogoči usmerjenost na dosežke in možnostjo za uspešno kariero mladih raziskovalcev. V Sloveniji je izredno majhno število mladih raziskovalcev največja skrb.
Vsi govorniki so iz različnih perspektiv in lastnih izkušenj ugotavljali potrebo po preseganju zastarelih, zaprtih in nepovezanih visokošolskih struktur in praks v Sloveniji, s pomočjo sodelovanja med slovenskimi in mednarodnimi ustanovami. Ugotavljali so tudi potrebo po celoviti prenovi celotnega šolskega sistema, ki še vedno teče po starih tirih pridobivanja znanja in ocenjevanja, s premalo poudarka na ustvarjalnosti.
Vrhunske znanstvenice in znanstveniki, ki so se udeležili konference so citirali vzglede dobre prakse v tem pogledu predvsem v ZDA in GB, ki nudijo odlične možnosti mladim raziskovalcem predvsem s tem, da jim omogočajo usmerjenost v projekte, ki imajo praktično vrednost za industrijo.
Glede sodelovanja s slovenskimi ustanovami lahko iz svojih izkušenj povem. da Slovenija Slovencem po svetu ni mačehovska. Nudi nam simbolično pomoč pri naših prizadevanjih. Ko pa gre za ambicioznejša sodelovanja in koprodukcije izseljenskih in slovenskih ustanov, pa je stvar drugačna. Marsikaj deluje na osebni ravni, ampak kadar se gre za sodelovanje in resnično izmenjavo izkušenj, zadeve sploh ne stečejo.
Ambiciozni projekti, ki zahtevajo multidisciplinarni pristop obstanejo v razpokah medresorskih pristojnosti in birokratskih ovir tako pri državnih resorjih, kot tudi potencialnih partnerskih ustanovah.
Za primer naj dam našo izkušnjo 30 let poučevanja slovenščine kot drugega jezika. Za mojo oceno in mnenje sem bila vprašana le v enem primeru pri produkciji ene serije učbenikov za Slovence v svetu. V letu 2001 sem predložila dokončno izdelan načrt za poučevanje slovenščine na spletu. Načrt je bil rezultat poznavanja srednješolskih učencev na angleškem govornem območju, najnovejše jezikovne učne metode po temeljni prenovi učnega sistema v državi Viktoriji in poznavanja interneta. Dobili smo občutek, da izseljenci zanimajo slovensko državo v glavnem kot tržišče kulturnega izvoza in ne kot razširjeno nacionalno telo, ki bi lahko tvorno in enakovredno sodelovalo v soustvarjanju slovenske vizije razvoja.
Slovenska kultura je zrcalo Slovenije, ki si poskuša očistiti svojo kulturno površino svoje preteklosti, da bi lahko jasno reflektirala prihodnost naslednjim generacijam, ki si lahko svoje mesto pod soncem kot narod, lahko zagotovijo le s sodelovanjem, vzajemnostjo in udejanjanjem izredne, pregovorne ustvarjalnosti Slovencev.
SSK Konferenca je izredna inicijativa. Letošnja je učinkovala še posebno pozitivno in povezovalno. Slišali smo mnogo kritike in samokritike, ogromno volje za spremembo, za povezovanje, za dialog in prenovo. Bilo je to uveljavljanje demokratičnega procesa v najboljšem smislu.
