Drage rojakinje in rojaki, dragi prijatelji Slovenije!
V dneh, ko nastaja ta praznični nagovor, v Sloveniji že veselo (ali pač zlovoljno) »kidajo« prvi sneg. Tu, pod Južnim križem, nas na domače vzdušje ob božičnih in novoletnih praznikih spominjajo preštevilni okraski po vseh mogočih trgovinah, ki v vročo Avstralijo pravzaprav ne sodijo in tako na nek način še bolj poudarjajo ničevost zunanjega blišča. No, priznajmo, po drugi strani pa nam ravno ti okraski vsaj deloma pričarajo tisto notranjo toplino božičnih praznikov, če že ne moremo imeti prave »snežene podlage«.
Na severni polobli božični in novoletni prazniki sovpadajo z najkrajšo nočjo v letu, ko se začne dan spet daljšati. V dolge in temne zimske noči prihaja upanje, luč, rojstvo – začenja se nov krog življenja.
Pred dvajsetimi leti se je začelo povsem novo obdobje tudi za našo drago Slovenijo. 23. decembra 1990 se je ogromna večina njenih prebivalcev odločila, da želi imeti svojo lastno državo, in na podlagi rezultatov plebiscita, objavljenih 26. decembra, je slovensko politično vodstvo čez natanko pol leta razglasilo neodvisno in samostojno Slovenijo. Nikdar v svoji zgodovini slovenski narod ni zmogel toliko enotnosti, ponosa in neomajne ljubezni do lastne domovine kot ravno v tistih prelomnih šestih, morda sedmih mesecih. Na »Štefanovo« oziroma dan po Božiču torej upravičeno praznujemo Dan samostojnosti in enotnosti slovenskega naroda, dan, ko se je začela rojevati povsem naša, slovenska država.
Slovenija je v teh dveh desetletjih dosegla ogromno, tako na ekonomskem kot na mednarodno-političnem področju. Postopnemu vključevanju v vsa najpomembnejša mednarodna združenja, od Nata do Evropske unije, je po sprejemu Evra čisto nazadnje sledila še vključitev v OECD, prestižno mednarodno ekonomsko Organizacijo za ekonomsko sodelovanje in razvoj.
V svojem 20. letu pa se seveda še ni otresla nekaterih »najstniških« težav. Muči jo notranja politična razdeljenost, povzpetništvo in večanje socialnih razlik, gospodarska kriza ji je zadala kar nekaj hudih udarcev. In ker Slovenci radi jočemo in stočemo, se včasih skorajda zdi, da ta mladostnica ne bo učakala zrelih let. Pa vendar bi se morali ob vsaki taki slabi volji ozreti na omenjene dosežke in pogledati okrog sebe: nikoli niso njeni prebivalci uživali tako visokega ekonomskega standarda, nikoli niso toliko potovali, nikoli niso imeli toliko trgovin, razkošja vseh vrst, nikoli ni bilo športno, družabno, kulturno življenje na tako visoki ravni kot ravno v teh »tako črnih« časih.
Kaj nam torej manjka, da še vedno tarnamo? …No, pa smo od praznine okraskov v trgovinah preko državne samostojnosti spet prišli do potrebe po intimnem družinskem praznovanju novih začetkov – rojstva novega življenja, prihoda novega leta, rojevanja nove države. Prazniki so zato, da jih praznujemo. Da v družbi najdražjih (ki so pomembnejši od vseh okraskov) pozabimo na vse, kar nas slabega spremlja v življenju, da se ponosno ozremo nazaj na prehojeno pot in se pogumno zazremo naprej v prihodnost, polno upanja.
Dragi prijatelji, dovolite, da vam z zvrhano mero optimizma v srcu voščim vesel Božič, da vam iskreno čestitam ob Dnevu samostojnosti in enotnosti Slovenije, katere pomemben del je tudi slovenska skupnost v Avstraliji; v letu, ki se nam bliža, pa vam želim veliko novih uspešnih začetkov, svetlobe, medčloveške topline in – ker bomo ravno praznovali Njen 20. rojstni dan – neusahljive ljubezni do Slovenije.
Dr. Zvone Žigon, začasni odpravnik poslov
Veleposlaništvo RS v Canberri
Comments
