What do Slovenes around the world need from Slovenia?
8 julij 2007
Predlog za diskusijo: ali odgovarja izseljenska revija potrebam Slovencev po svetu?
Predlogi za alternative:
1. Slovensko izseljensko spletno mesto
2. Slovenska hiša
Predlagatelj: mag. prof. Aleksandra Čeferin, Predsednica, Viktorijski Inštitut za slovenistiko ink.
Članek v Mladini (2.junija 2007) o najnovejšem ponesrečenem poizkusu izseljenske revije me je pretresel. Vanja Pirc poroča pod naslovom Namesto 1800 samo še nekaj deset naročnikov? Nova revija za Slovence po svetu ni izpolnila pričakovanj, da je Slovenija predala najnovejšemu izdajatelju izseljenske revije Moja Slovenija podpore 847,000 evrov pomoči za izdajanje revije, ki ni pridobila niti 100 naročnikov.
Slovenija mnogo vlaga v ohranjanje slovenske zavesti izven meja Slovenije in za vzdrževanje vezi – v publikacije, obiske predstavnikov vlade, seminarje, štipendije, in razne projekte izseljencev. Mislim, da vsi ki živimo daleč od matične dežele to izredno cenimo. Verjetno govorim za večino izseljencev, če trdim, da želimo prevsem učinkovito in smoterno uporabo nam namenjenih sredstev.
Čas veilikih valov izseljenstva je minil, Rodna gruda je služila prvi izseljenski generaciji, njeni potrebi po slovenski besedi in domotožju po domačih ljudeh. Druga generacija z redkimi izjemami ne bere tega tiska, Še manj tretja in četrta. Prvič ne bere več slovensko, drugič ji je izseljenska tematika oddaljena.
Moramo se vprašati, ali ima danes “izseljenska revija” še smisel, ko izseljenci redno obiskujemo domovino in vzdržujemo stike po elektronski pošti, po telefonu, po radiu in televiziji in po svetovnem spletu?
Po mojem mnenju in iz mojega zornega kota je takšna revija preživela svoj namen. V prvi vrsti zaradi visokih stroškov, predvsem pa zaradi očitnega pomanjkanja predstave, kdo je sploh publika, ki naj bi ji bila revija namenjena. Tistih zgodnjih izseljencev, ki so z domotožjem v srcu odhajali po svetu za kruhom je vedno manj. Naslednje generacije po večini ne govorijo slovensko, zavedajo se pa svojih korenin in jih zanima dežela in kultura njihovih pradedov. Zanje, in ostale angleško govoreče javnosti, objavlja Slovenija več kakovostnih in popularnih revij v angleškem jeziku. Izredna je bila kulturna revija Slovenia Quarterly. V zadnjih letih so jo nadomestile kakovostne publikacije SINFO, ADRIA in Slovenia Times. Za mladino, ki se zanima za Slovenijo in slovensko kulturo so takšne revije prav tisto, kar potrebujejo. Odgovarjajo tudi prvi generaciji .
Ponosna sem na svojo rodno deželo in na vse kar predstavlja. V ponos mi je tudi, da moja rodna dežela vlaga tolika truda in skrbi za Slovence izven svojih meja. Gledano dolgoročno in iz globalnega zornega kota izredno pomembno. Takšna povezanost z matično deželo bo v naši globalni civilizaciji vedno večjega pomena za posameznika in kot za skupnosti. Usmerjenost našega kulturnega in šolskovzgojnega dela je bila prav v razvijanju ponosa.
Vedno, ko so me uredniki in novinarji povpraševali o izseljenski publiki, o vsebinah izseljenske revije in o uporabi slovenskega jezika, sem dala mnenje po svoji izkušnji in poznavanju problematike. Predvsem sem poudarjala potrebe mlajših generacij, s katerimi sem se ukvarjala pri poučevanju slovenščine v Avstraliji in njihova prihodnost. Določeno število izseljencev, bo vedno rado prebiralo “izseljenske publikacije”. Vendar kot izgleda se je to število znatno zmanjšalo. Morda je sedaj čas, da se lotimo zadeve na novo.
Sama sem trdno prepričana, da potrebujemo novih poti za vzdrževanje in oživljanje vezi z matično deželo, ki nam, v današnjem globalnem in kulturno obubožanem kontekstu več pomeni kot kdaj prej.
Pred nekaj leti sem formalno predlagala Uradu za Slovence, da pripravi in razpošlje anketo in z njo razišče želje in potrebe izseljenske slovenske družbe. To se še ni zgodilo. Rezultati bi bili verjetno presentljivi. Po vseh tehnoloških ter političnih spremembah zadnjega pol stoletja so se spremenile potrebe in pričakovanja. Kako je potem s slovenskim izseljenskim tiskom? Jasno je, da takšna publikacija državo Slovenijo ogromno stane. Slovenci, ki živimo raztreseni po svetu z veseljem sprejemamo, kar Slovenija nudi, vendar želimo, da se ta denar porabi smoterno, ter v dobrobit obeh, dajalca in prejemnika.
Morda je sedaj pravi čas, da pomislimo na alternative slovenskemu izseljenskemu tisku.
Ena izmed najpomembnejših alternativ je svetovni splet – tehnološko dovršen, v splošni uporabi po svetu, komunikativno interaktiven, ter izredno razvit v Sloveniji z obilico bogatega informativnega gradiva. To orodje v Sloveniji do sedaj še ni bilo dovolj učinkovito uporabljeno, vsaj ne za izseljence, kljub temu, da je bilo nekaj poizkusov. Za vzgled naj omenim uspeh našega spletnega mesta Thezaurus.com, ki je doživel v osmih letih svetovno bralstvo z mesečno 260,000 zadetki. In to z minimalno finančno podporo avstralskih in slovenskih oblasti in z ogromno prostovljnega dela. Izbrali smo usmeritev na angleške govorce, vasebinsko pa na jezik in kulturo.
Ni dvoma, da je splet bolj ekonomična rešitev za komunikacijo in vzdrževanje vezi, so pa še druga vprašanja, s katerimi bi se morali pri problematiki izseljenstva ukvarjati. Kakšne so potrebe izseljencev in njihovih potomcev v današnjem času?
Prepričana sem, da bi se moralo težišče skrbi za Slovence po svetu premakniti na matično deželo.
Dosedaj se je Slovenija koncentrirala na organizacije Slovencev po svetu in podpirala njihova prizadevanja finančno, vzdrževala vezi z obiski vladnih predstavnikov, kulturnikov in ansamblov, vzpodbujala mladino s potovanji v Slovenijo na seminarje in na delavnice. Vse hvalevredno in cenjeno, vendar dosegljivo le določenem delu izseljenske družbe.
Izseljenci danes veliko več potujejo. Prihajajo tudi v vedno večjem številu njihovi potomci, drugega, tretjega in četrtega rodu, ki želijo spoznati deželo svojih prednikov in svoje korenine.
Kako je pravzaprav poskrbljeno za njih? Rekla bi, da ni.
Odkar se ukvarjam s spletnimi projekti, prihajam vsako leto v Slovenijo in sem postala eden od tistih obiskovalcev, ki jim je predvsem do tega, da bližje spoznajo deželo in ljudi. Za običajne turiste je dobro poskrbljeno: Informacijski urad jim da potrebno gradivo in podatke, najamejo si prevozno sredstvo in prenočišče, ter vodnika po Ljubljani. seznanijo se z dobro slovensko gostilniško postrežbo, prepotujejo glavne točke – Ljubljana, Bled, Postojnska jama. Morda imajo sorodnike, pri katerih se lahko nekaj dni ustavijo. Po večini pa živijo sorodniki na deželi, oddaljeni od centrov slovenske kulture. Pri po-izseljenski generaciji je potem še problem sporazumevanja. Po nekaj tednih odpotujejo s fotografijami in lepimi vtisi. Prišli so in odhajajo kot turisti.
Prihajajo željni virov kulture, novih doživetj in poznanstev. Od Slovenije bi morali odnesti kaj več trajnega in dragocenega, nekaj kar resnično utrjuje vezi z matično deželo.
Že nekaj časa premišljujem o tem. Želela bi preusmeritev izseljenske politike od izseljencev v svetu – na izseljence, kot dobrodošle goste v Sloveniji. Zame, ki sem leta 1997 prvič po mnogih letih obskala Slovenijo, in jo na novo doživljam na vsakoletnih poslovnih obiskih, je skrb za te obiskovalce na vrhu liste prioritet. Pomisliti moram samo na naše učence, ki so vedno imeli jasne predstave o tem, kaj jih zanima: slovenska zgodovina, kultura, literatura, sodobna Slovenija. Odhajali so na obisk najprej s starši, potem na svojo roko. S starši so doživeli bolj podeželje in bližnje sorodstvo, kot odrasli pa bolj turistično doživetje.
V mislih imam ustanovo, ki jo projektno imenujem Slovenska hiša. Predstavljam si jo v starem delu Ljubljane, ali vsaj blizu centra mesta, v obnovljenem poslopju z zgodovinsko patino. Slovenska hiša naj bi bila kulturna ambasada in mesto srečanj, morda tudi prostor manjših kulturnih prireditev in predavanj. Na razpolago bi bile konferenčne sobe, pisarniška orodja, bralnica s slovenskim in angleškim berivom (in v drugih jezikih), svetovanje, organizirani izleti in predavanja, podatki o tečajih slovenskega jezika oziroma o študiju, in podobno. Slovenska hiša bi imela nekaj polno zaposlenih nameščencev, ki bi se ukvarjali z obiskovalci in organizacijo, nekaj polzaposlenih, morda študentov. Ti bi vodili izlete in sprehode, se pogovarjali in dajali napotke.
Idealno bi ta ustanova nudila kratkoročna prenočišča in posredovala kratkoročno zaposlitev, kot je na primer trgatev. To bi bilo mesto, kjer bi mlad potomec izseljencev našel priključek in dobil napotke ter potrebno pomoč. Bilo bi mesto komunikacije med obiskovalci, ki prihajajo v Slovenijo, in druženja z domačini.
Iz takšne ustanove, kjer bi se gostje čutili dobrodošle, in ki bi jim pomenila dom v Sloveniji, bi se s časom lahko razvila tudi primerna publikacija. Bila bi dobra odskočna deska za poznavanje Slovenije in istočasno investicija za prihodnost.
