Proposal: Slovenia House in Ljubljana/ Slovenska hiša

What do Slovenes around the world need from Slovenia?
8 julij 2007

Predlog za diskusijo: ali odgovarja izseljenska revija potrebam Slovencev po svetu?
Predlogi za alternative:    
1. Slovensko izseljensko spletno mesto                                                                                            
2. Slovenska hiša 
Predlagatelj: mag. prof. Aleksandra Čeferin, Predsednica, Viktorijski Inštitut za slovenistiko ink.

Članek v Mladini (2.junija 2007) o najnovejšem ponesrečenem poizkusu izseljenske revije me je pretresel. Vanja Pirc poroča pod naslovom Namesto 1800 samo še nekaj deset naročnikov? Nova revija za Slovence po svetu ni izpolnila pričakovanj, da je Slovenija predala najnovejšemu izdajatelju izseljenske revije Moja Slovenija podpore 847,000 evrov pomoči za izdajanje revije, ki ni pridobila niti 100 naročnikov.
Slovenija mnogo vlaga v ohranjanje slovenske zavesti izven meja Slovenije in za vzdrževanje vezi – v publikacije, obiske predstavnikov vlade, seminarje, štipendije, in razne projekte izseljencev. Mislim, da vsi ki živimo daleč od matične dežele to izredno cenimo. Verjetno govorim za večino izseljencev, če trdim, da želimo prevsem učinkovito in smoterno uporabo nam namenjenih sredstev.  
Čas veilikih valov izseljenstva je minil, Rodna gruda je služila prvi izseljenski generaciji, njeni potrebi po slovenski besedi in domotožju po domačih ljudeh. Druga generacija z redkimi izjemami ne bere tega tiska, Še manj tretja in četrta. Prvič ne bere več slovensko, drugič ji je izseljenska tematika oddaljena. 
Moramo se vprašati, ali ima danes “izseljenska revija” še smisel, ko izseljenci redno obiskujemo domovino in vzdržujemo stike po elektronski pošti, po telefonu, po radiu in televiziji in po svetovnem spletu?
Po mojem mnenju in iz mojega zornega kota je takšna revija preživela svoj namen. V prvi vrsti zaradi visokih stroškov, predvsem pa zaradi očitnega pomanjkanja predstave, kdo je sploh publika, ki naj bi ji bila revija namenjena.  Tistih zgodnjih izseljencev, ki so z domotožjem v srcu odhajali po svetu za kruhom je vedno manj. Naslednje generacije po večini ne govorijo slovensko, zavedajo se pa svojih korenin in jih zanima dežela in kultura njihovih pradedov. Zanje, in ostale angleško govoreče javnosti, objavlja Slovenija več kakovostnih in popularnih revij v angleškem jeziku. Izredna je bila kulturna revija Slovenia Quarterly. V zadnjih letih so jo nadomestile kakovostne publikacije SINFO, ADRIA in Slovenia Times. Za mladino, ki se zanima za Slovenijo in slovensko kulturo so takšne revije prav tisto, kar potrebujejo. Odgovarjajo tudi prvi generaciji .
Ponosna sem na svojo rodno deželo in na vse kar predstavlja. V ponos mi je tudi, da moja rodna dežela vlaga tolika truda in skrbi za Slovence izven svojih meja. Gledano dolgoročno in iz globalnega zornega kota izredno pomembno. Takšna povezanost z matično deželo bo v naši globalni civilizaciji vedno večjega pomena za posameznika in kot za skupnosti. Usmerjenost našega kulturnega in šolskovzgojnega dela je bila prav v razvijanju ponosa.
Vedno, ko so me uredniki in novinarji  povpraševali o izseljenski publiki, o vsebinah izseljenske revije in o uporabi slovenskega jezika, sem dala mnenje  po svoji izkušnji in poznavanju problematike. Predvsem sem poudarjala potrebe mlajših generacij, s katerimi sem se ukvarjala pri poučevanju slovenščine v Avstraliji in njihova prihodnost. Določeno število izseljencev, bo vedno rado prebiralo “izseljenske publikacije”. Vendar kot izgleda se je to število znatno zmanjšalo. Morda je sedaj čas, da se lotimo zadeve na novo.
Sama sem trdno prepričana, da potrebujemo novih poti za vzdrževanje in oživljanje vezi z matično deželo, ki nam, v današnjem globalnem in kulturno obubožanem kontekstu več pomeni kot kdaj prej.
Pred nekaj leti sem formalno predlagala Uradu za Slovence, da pripravi in razpošlje anketo in z njo razišče želje in potrebe izseljenske slovenske družbe. To se še ni zgodilo. Rezultati bi bili verjetno presentljivi. Po vseh tehnoloških ter političnih spremembah zadnjega pol stoletja so se spremenile potrebe in pričakovanja.  Kako je potem s slovenskim izseljenskim tiskom? Jasno je, da takšna publikacija državo Slovenijo ogromno stane. Slovenci, ki živimo raztreseni po svetu z veseljem sprejemamo, kar Slovenija nudi, vendar želimo, da se ta denar porabi smoterno, ter v dobrobit obeh, dajalca in prejemnika.
Morda je sedaj pravi čas, da pomislimo na alternative slovenskemu izseljenskemu tisku.
Ena izmed najpomembnejših alternativ je svetovni splet  – tehnološko dovršen, v splošni uporabi po svetu, komunikativno interaktiven, ter izredno razvit v Sloveniji z obilico bogatega informativnega gradiva. To orodje v Sloveniji do sedaj še ni bilo dovolj učinkovito uporabljeno, vsaj ne za izseljence, kljub temu, da je bilo nekaj poizkusov. Za vzgled naj omenim uspeh našega spletnega mesta Thezaurus.com, ki je doživel v osmih letih svetovno bralstvo z mesečno 260,000 zadetki. In to z minimalno finančno podporo avstralskih in slovenskih oblasti in z ogromno prostovljnega dela. Izbrali smo usmeritev na angleške govorce, vasebinsko pa na jezik in kulturo.
Ni dvoma, da je splet bolj ekonomična rešitev za komunikacijo in vzdrževanje vezi, so pa še druga vprašanja, s katerimi bi se morali pri problematiki izseljenstva ukvarjati. Kakšne so potrebe izseljencev in njihovih potomcev v današnjem času?
Prepričana sem, da bi se moralo težišče skrbi za Slovence po svetu premakniti na matično deželo.
Dosedaj se je Slovenija koncentrirala na organizacije Slovencev po svetu in podpirala njihova prizadevanja finančno, vzdrževala vezi z obiski vladnih predstavnikov, kulturnikov in ansamblov, vzpodbujala mladino s potovanji v Slovenijo na seminarje in na delavnice. Vse hvalevredno in cenjeno, vendar dosegljivo le določenem delu izseljenske družbe.
Izseljenci danes veliko več potujejo. Prihajajo tudi v vedno večjem številu njihovi potomci, drugega, tretjega in četrtega rodu, ki želijo spoznati deželo svojih prednikov in svoje korenine.
Kako je pravzaprav poskrbljeno za njih? Rekla bi, da ni.
Odkar se ukvarjam s spletnimi projekti, prihajam vsako leto v Slovenijo in sem postala eden od tistih obiskovalcev, ki jim je predvsem do tega, da bližje spoznajo deželo in ljudi. Za običajne turiste je dobro poskrbljeno: Informacijski urad jim da potrebno gradivo in podatke, najamejo si prevozno sredstvo in prenočišče, ter vodnika po Ljubljani. seznanijo se z dobro slovensko gostilniško postrežbo, prepotujejo glavne točke – Ljubljana, Bled, Postojnska jama. Morda imajo sorodnike, pri katerih se lahko nekaj dni ustavijo. Po večini pa živijo sorodniki na deželi, oddaljeni od centrov slovenske  kulture. Pri po-izseljenski generaciji je potem še problem sporazumevanja. Po nekaj tednih odpotujejo s fotografijami in lepimi vtisi. Prišli so in odhajajo kot turisti.
Prihajajo željni virov kulture, novih doživetj in poznanstev.  Od Slovenije bi morali odnesti kaj več trajnega in dragocenega, nekaj kar resnično utrjuje vezi z matično deželo.
Že nekaj časa premišljujem o tem. Želela bi preusmeritev izseljenske politike od izseljencev v svetu – na izseljence, kot dobrodošle goste v Sloveniji.  Zame, ki sem leta 1997 prvič po mnogih letih obskala Slovenijo, in jo na novo doživljam na vsakoletnih poslovnih obiskih, je skrb za te obiskovalce na vrhu liste prioritet. Pomisliti moram samo na naše učence, ki so vedno imeli jasne predstave o tem, kaj jih zanima: slovenska zgodovina, kultura, literatura, sodobna Slovenija. Odhajali so na obisk najprej s starši, potem na svojo roko. S starši so doživeli bolj podeželje in bližnje sorodstvo, kot odrasli pa bolj turistično doživetje.
V mislih imam ustanovo, ki jo projektno imenujem Slovenska hiša. Predstavljam si jo v starem delu Ljubljane, ali vsaj blizu centra mesta, v obnovljenem poslopju z zgodovinsko patino. Slovenska hiša naj bi bila kulturna ambasada in mesto srečanj, morda tudi prostor manjših kulturnih prireditev in predavanj. Na razpolago bi bile konferenčne sobe, pisarniška orodja, bralnica s slovenskim in angleškim berivom (in v drugih jezikih), svetovanje, organizirani izleti in predavanja, podatki o tečajih slovenskega jezika oziroma o študiju, in podobno. Slovenska hiša bi imela nekaj polno zaposlenih nameščencev, ki bi se ukvarjali z obiskovalci in organizacijo, nekaj polzaposlenih, morda študentov. Ti bi vodili izlete in sprehode, se pogovarjali in dajali napotke.
Idealno bi ta ustanova nudila kratkoročna prenočišča in posredovala kratkoročno zaposlitev, kot je na primer trgatev. To bi bilo mesto, kjer bi mlad potomec izseljencev našel priključek in dobil napotke ter potrebno pomoč. Bilo bi mesto komunikacije med obiskovalci, ki prihajajo v Slovenijo, in druženja z domačini.
Iz takšne ustanove, kjer bi se gostje čutili dobrodošle, in ki bi jim pomenila dom v Sloveniji,  bi se s časom lahko razvila tudi primerna publikacija. Bila bi dobra odskočna deska za poznavanje Slovenije in istočasno investicija za prihodnost.

Comments

comments

Aleksandra Ceferin
Aleksandra Ceferin

Aleksandra Ceferin (M.A., B.A., Dip.Ed.) has introduced Slovenian language as a school subject in Australian school system and founded the Slovenian Teachers’ Association of Victoria in 1976. She has extensive experience in language education: as teacher, lecturer, curriculum coordinator, course writer, language consultant and manager, VCE State Reviewer and Chief Examiner. Since 1998 she has been the President of ISSV and the manager and chief editor of its projects. Aleksandra visits Slovenian annually, establishing and maintaining contacts with Slovenia, and initiating exchanges and cooperation between organizations. In 2004 she was the recipient of the National Education Award of RS Slovenia.