Teachers said

How I came to teach Slovenian
When I was first asked to teach Slovenian at the Saturday School of Modern Languages I wondered whether I had suffi cient qualifi cations. After completing my primary and secondary education in Slovenia I had studied Science at Monash University and was working in a University laboratory as a research scientist. Furthermore I was married to an Australian, also a scientist. However the more I thought about it the more I felt that it might be an ideal opportunity to practice literary Slovenian on a regular basis and impart my deep felt love for my country, its people and my cultural heritage to young people of Slovenian descent.
I soon discovered that I enjoyed teaching and being with the students, and looked forward to these weekly encounters. The students were very receptive and fortunately accepted my reasons for emphasizing the grammatical side of the language. Initially I had a composite class of students with a range of Slovenian speech and writing skills. Later on I was teaching only years 11 and 12. I continued to teach before and after the arrival of my two children and while still in full time employment during the week. In all I taught for 8 years and many of the students have become my lifelong friends.
Jožica E Paddle-Ledinek

Takoj po prihodu v Avstralijo leta 1968 me je Anica Srnec povabila k poucevanju v Slomskovi šoli v Kew, kjer sem ustanovila tudi folklorno skupino in pomagala pri kulturnih programih in dramski skupini. Leta 1977 sem pričela s pripravo kulturnih programov pri Slovenskem društvu Melbourne in leta 1978 ustanovila slovensko šolo. Naslednje leto se je pridružila še Magda Pišotek, saj je bilo v šoli 46 učencev z različnimi stopnjami znanja. Pomagala je tudi Jana Lavrič (tedaj Gajšek) in kasneje se je rednim uram pridružila še Marija Penca. Za vsako uro smo pripravile delovne liste z vajami. Veliko smo peli, brali in se učili pesmice in vloge za krajše prizore, katere smo potem predstavili staršem ob praznikih in na prireditvah.

slikovni slovarček. Pripravile smo tri priročnike: Učimo se slovensko prvi del – Let”s Learn Slovenian Part 1, 1992; Učimo se slovensko drugi del in Učimo se slovensko tretji del – Let”s Learn Slovenian Part 2 and 3, 1999.
Metode učenja:
Za lažje razumevanje in bolj privlačne ure smo pripravile vaje, uganke, razlage in skrivalnice, pomešane besede, križanke, domine s polovicami besed, izpolnjevanke in dopolnjevanke. Uporabljale smo besedne igre, včasih tudi šaljive, pantomine, pripravili voščilnice za praznike, okraske za praznike, razstave ročnih del, izdelali knjige z določeno snovjo, kot knjiga o športu, o pomladi, o zimi, o delu, o družini in podobno. Pri govornih vajah je bilo uspešno odigravanje vlog: pri zdravniku, v šoli, pogovor v trgovini in telefonski pogovor.

Združile smo poučevanje z risanjem, pripravo lepljenk, plakatov in slikanic, navdušile za skupinske naloge za večja področja, kot letni časi, šport, poklici; za naravna okolja kot gozd, mesto, park, prazniki in najbolj poznani slovenski prazniki in običaji, kot božič, velika noč, Pust in drugi, z uporabo lutk in drugih pripomočkov.
 
Vedno smo vse delo in domače naloge pregledale in popravile, vendar nismo dajale spričeval ob koncu leta. Učno snov smo logično stopnjevale, odvisno od starosti in znanja otrok.
 
V Viktoriji se je avstralska vlada zanimala za etnične šole in dobili smo tudi majhno denarno pomoč, kar nam je omogočilo nakup papirja, barvic, kopiranje in nakup nekaterih otroških knjig in slikanic.

Učiteljice: Magda Pišotek, Marija Penca, Draga Gelt, Veronika Smrdel, Lidija Lapuh, Mary Petelin, kot tudi Saša in Sandi Ceferin ter Viki Mrak smo se udeležile seminarja za učitelje slovenskega jezika v Sloveniji, katerega je organiziralo Ministrstvo za zunanje zadeve in si razširile znanje in izpopolnile metode učenja.
 
Spominjam se začetka slovenskega pouka na srednji stopnji.
Ljudje so z navdušenjem sprejeli idejo in se veselili, da je država odobrila poučevanje slovenskega jezika tudi na državni srednji šoli.
Med prvimi učitelji sem bila tudi jaz. Dodeljena mi je bila nižja stopnja, letniki Year 7 do Year 9 na šoli v Box Hill High School, kasneje pa stopnje od Year 7 do Year 11 v Dandenong High School.
Nekateri otroci in tudi odrasli so zelo dobro govorili slovensko – naučili so jih starši in stari starši, drugi spet so bili popolni začetniki.
V šoli smo imeli željo in namen govoriti čim več slovensko, a pri razlagi, zakaj se določene besede spremenijo v stavkih, je bila potrebna, po mojem, angleška razlaga predvsem slovničnih pravil.

Nekateri otroci so povedali, da so doma spraševali starše, zakaj rečejo določenim stvarem drugače kot smo našli v knjigah in učbenikih v šoli. Včasih sem jim rekla, da je beseda nepravilna, kar ni bilo pedagoško, reči otroku, da ga je mati naučila napačno, a smo učitelji vedno razložili, da ni napačno uporabljati te besede, ker Slovenci govorimo različna narečja, rojeni v različnih krajih, kjer nekatere besede izvirajo tudi iz jezikov sosednjih držav, ki so imele v zgodovini močan pritisk na slovenski narod.
Veliko dela in priprav je bilo vloženega v vpeljavo, v organizacijo, v urejevanju potrebne dokumentacije in uradnih dokumentov, veliko dela pri vodstvu, izbiri potrebnih učnih knjig in pripomočkov, delo gospe Saše in moža Draga Ceferina.
Lepo število otrok se je prijavilo na vseh dodeljenih centrih. Lepo je bilo, a tudi precej dela, priprav in popravljanja vaj, domačih nalog in sestavkov, posebno še, ker je bilo znanje slovenskega jezika tako različno pri isti starostni skupini.
 
Otroci so veliko doprinesli tudi k moji rasti, razumevanju in dokazali navdušenje in veliko ljubezen staršev do slovenskega jezika, običajev in kulture. Prav poučevanje na srednji stopnji mi je dalo povod za pripravo zgodovinskega besedila, ki je potem zrastlo v knjigo “Slovenians from the Earliest Times”, 1982.
 
V upanju, da sem vzbudila zanimanje za slovenski jezik, za spoznavanje in nudila pregled slovenske zgodovine želim, da bi se več otrok in staršev zanimalo za slovenski jezik.
Tečaj slovenskega jezika za odrasle v Verskem in kulturnem središču sv. Cirila in Metoda, Kew
Pobudo je dal Avstralec, ki je poročen s Slovenko.
Tečaja slovenskega jezika se od leta 1999 udeležuje skupina odraslih, Avstralci; starši nekaterih udeležencev pa so Slovenci.
Želim, da bi se udeleženci povezali s starejšimi v slovenski skupnosti, se pogovarjali, si zapisovali in si bogatili besedni zaklad, obiskovali in uporabljali slovenske knjižnice, arhive in internet.
Skoraj dve leti smo na tečaju preizkušali priročnik, ki je leta 2000 izšel z naslovom Znaš slovensko – Do you know Slovenian? in Znaš slovensko – Do you know Slovenian?; Osnovna slovnična pravila in vaje –  Basic Grammar Rules and Exercises, avtorica Draga Gelt; izdalo Ministrstvo za Zunanje zadeve R Slovenije, Urad za Slovence po svetu in Slovensko versko in
kulturno središče sv. Cirila in Metoda, Kew, Melbourne.
Vsak po svoje smo se trudili – ali smo bili uspešni ali ne, bo pokazala prihodnost.
Ali bo med našimi mladimi živel ponos in spoštovanje do slovenskih korenin?
Se bo ohranil slovenski jezik?
Draga Gelt

I taught Slovenian in the late seventies and early eighties both in University High School and in Maribyrnong. There were a number of reasons why I taught. One reason was that my parents wished me to be involved in teaching of Slovenian. There was also my desire to keep up with Slovenian language. The students in the classes were of different levels and this always made teaching challenging. Their ages varied also – some mature age students who were married to Slovenians.
I felt my Slovenian was not good enough to teach them, but I knew I was a good teacher and I could interest the students at the same time as I kept one step ahead of them.
I found it very gratifying when their ability in Slovenian improved. In fact, my own Slovenian improved as well.
I found them all very friendly, very giving, lots of fun and yet quite serious in their application. I was very impressed by the commitment of the parents to bring them so regularly.
Natasha Vincent

Lucija Srnec
Izkušnje poučevanja slovenskega jezika, 1974 – 2003

V društvu Planica
Leta 1972 so Slovenci ustanovili v jugovzhodnem delu Melbourna društvo z imenom Planica. Ko so uredili najvažnejše, so takoj pomislili na razred slovenskega jezika za njihov naraščaj. Povabili so me, da ustanovim šolo. Z veseljem sem sprejela. S poukom sem začela v aprilu 1974 in sicer za 1. in 2. razred osnovne šole.
Vpisalo se je nad 70 učencev, otrok članov pa tudi nečlanov. Delala sem v dveh skupinah, kajti med učenci je bila velika razlika. Večina mlajših ni razumela slovensko, posebno če so že začeli redni šolski pouk. Starejši so poznali slovensko bolj iz domačih pogovorov, v glavnem v narečju.
Začeli smo s pisanjem in izgovarjavo. Snov sem si sama pripravljala. Spomini na poučevanje v Sloveniji so pomagali. Učni pripomočki so bili kreda, tabla, svinčnik in papir. S pomočjo staršev in odbora deluje šola še danes – v letu 2003. Otroci se radi učijo prizorčke, deklamacije in pesmice, ki jih uprizarjamo na materinski ali očetovski dan in raznih drugih prireditvah. Radi plešejo slovenske narodne plese v narodnih nošah. Tudi v redni šoli jih radi pokažejo in razlagajo od kod prihajajo njihovi starši in kje so živeli njihovi predniki. Z veseljem se pripravljajo na slovenske radio programe in se tega radi spominjajo.
Tako se ponavlja in vrti kolo šolskega življenja še danes. Velikokrat mi starši pripovedujejo, kako jim je otrok povedal besedo, ki se jo je naučil v šoli in rekel, da oni ne govorijo prav slovensko. Ni dolgo od tega, ko je mlada mamica prišla na proslavo in slišala malčka na odru peti isto pesem, ki jo je ona pred leti zapela. V šoli sem imela dve mladi avstralski dekleti. Pridno sta se učili. Vprašala sem ju, če bi tudi onidve hoteli nastopiti na odru za očetovski dan. Takoj sta bili za to. Tako dobro sta se odrezali s svojo deklamacijo, da so se vsi čudili in ju hvalili: “Kot pravi Slovenki!” Dekleti sta mi povedali, da šele zdaj razumeta, kako težko smo imeli, ko smo se morali prilagoditi angleškemu jeziku, in kako nas zato spoštujeta.
V Slomškovi šoli
Tudi v Slovenskem Verskem in Kulturnem Središču, Kew sem pomagala od leta 1975 do 1985. V tem času sem poučevala tudi v soboto, v državni šoli Saturday School of Modern Languages, v nedeljo po maši v Kew, popoldne na Planici. V Slovenskem Verskem in Kulturnem Središču smo tudi prirejali proslave, kjer so se otroci z veseljem učili pesmice in igrice. V veliko zadovoljstvom in veselje so bile priprave na slovensko radijsko oddajo SBS. Otroci so potem poslušali in primerjali kdo je boljši. Vsi so jim čestitali, starši pa so bili ponosni.
V letu 1975 in 1976 sem poučevala višje razrede Slomškove šole in pojavilo se je vprašanje akreditacije slovenske mature. Poprijeti smo morali tudi slovnico in se učiti pravilno pisati. To je bilo težko. Vedno so spraševali: “Zakaj mora biti tako? Zakaj ne bolj enostavno?” Učenci so zelo potrudili in se precej naučili. število je naraščalo in ob koncu leta 1976 jih je bilo že 27. Upali smo, da bodo lahko polagali maturo iz slovenščine.

V Saturday School of Modern Languages
V letu 1977 so se začeli slovenski razredi v državni sobotni jezikovni šoli – SSML. Bila sem nastavljena na Box Hill gimnaziji, in sem učila višje letnike. Držati smo se morali šolskih smernic in predloženih učnih načrtov. študenti so bili resni in pridni. Pri SSML sem poučevala celih šestnajst let, potem pa prevzela nadomeščanje. Na maturo smo morali počakati še dve leti, ker je Viktorija v tem času ravno sprovajala maturitetno obnovo. Mojim študentom pa ni bilo žal časa, ki so ga vložili v sobotni pouk. Ravno sem zvedela, da se bo študentka iz teh prvih let pred akreditacijo slovenske mature, vpisala na maturitetni tečaj v naslednjem letu, tako da se izpopolni in dokonča, kar je začela pred leti.
Srečujem se s svojimi nekdanjimi učenci. Večina jih ima mlade družinice, pa se pomenimo, kako je bilo v času, ki smo ga skupaj prebili na šolskih klopeh. Bili so to lepi časi, pa tudi naporni, saj so obiskovali poleg redne šole med tednom tudi sobotni pouk, kjer so morali trdo delati in misliti. Mnogo jih govori slovensko, posebno če so medtem obiskali Slovenijo. še vedno pa jim je žal, da niso imeli priložnosti opraviti slovenske mature.
Nedavno sem govorila z nekdanjo učenko. Povedala mi je, da je bila v Sloveniji, v rojstni vasi svojih staršev in se pridružila mladini. Govorili so vaško narečje in nekaj besed ni razumela, tako da jih je morala vprašati kaj pomenijo. Uganila je pravilno in so se čudili, da pozna pravilne slovenske izraze. Rekla sem ji: Ti si torej prišla iz Avstralije in govorila pravilno slovenščino? Odvrnila mi je: “Ti si me pa učila. Hvala!”
še en spomin. Učenci so pisali prosti spis in so bile seveda napake, ki so bile popravljene z rdečim. V šoli smo skupno obravnavali napake. Pa se oglasi moj sin, ki je imel kar več rdečega: Zakaj je cuker prečrtan. Skupaj smo pojasnili, da je pravilno sladkor. Pa mi je zabrusil: “Mama, torej tudi ti govori doma pravilno!” Vsi so se smejali.
Vesela sem, da slovenska šola ni bila in ne bo zastonj. Vsakdo nekaj odnese in si nekaj pridobi – z branjem, učenjem slovnice ali s pesmijo in igro na odru.
Dandanes je posebno važno, da govoriš več jezikov, saj živimo v deželi z mnogimi jeziki, ki so vsi cenjeni in enakovredni.
Lucija Srnec

V Victorian School of Languages sem poučevala od leta 1987 do 1996. Zadnjih šest let sem učila VCE (maturitetne) razrede, skupaj 21 slovenskih maturantov.
Ko sem začela učiti na University High School, sem imela v enem razredu pet stopenj.ali pa še več. Učenci so bili različnih starosti (in tudi odrasli ne-Slovenci) in znanje slovenskega jezika je bilo različno. Učili smo se slovenščino, ampak ne samo jezik, tudi o slovenski zemlji, o kulturi in zgodovini slovenskega naroda.

Z maturitetno in splošno šolsko obnovo v Viktoriji, je postalo učenje še vse bolj pestro, kajti študenti so si lahko izbirali različne teme, katere smo potem obravnavali in se učili vse teme so bile tako izbrane, da so širile znanje o Sloveniji in Slovencih. Tudi temo o hrani smo preizkusili. Če je bila tema o potovanju, smno potovali z zemljevidom po Sloveniji, pa tudi s pomočjo brošur, razglednic, knjig, čipk in podobno.

V vseh let šolskega učenja smo poizkušali obdržati materino ali očetovo narečje, obenem pa se naučiti tudi pravilne slovenščine.
Po šestih letih šolanja sem vedela, da je vsak študent odnesel s seboj – ne samo jezik, ampak tudi košček Slovenije. Imeli smo veliko pogovorov o marsičem. Teme
so bile vedno popestrene z njihovimi vprašanji in odgovori, vedno v slovenskem jeziku. Biti učiteljica vsa ta leta tem študentom je bilo lepo in zanimivo.
Hvala vam za vsa ta leta, katera smo preživeli skupaj ob sobotah v University High in Princes Hill.
Viki Mrak

Poučevanje slovenskega jezika se je v Geelongu začelo leta 1975. Starši so želeli, da se otroci učijo slovensko in tako so se zbrali pri meni doma in smo pričeli. Začeli smo na čisto preprost način, saj nisem imela nobenega učbenika, niti kakšnih primernih pripomočkov kot so na primer slikanice ali kratke otroške zgodbice. Naučili smo se vendar toliko, da smo pripravili proslavo za očetovski dan.
Naslednje leto 1976 amo zgradili dvorano, kjer smo takoj začeli s poukom. V tem letu smo z veliko prireditvijo praznovali 100 letnico Cankarjevega rojstva, kjer so se otroci zelo dobro postavili s svojim nastopom. V letu 1977 smo se preselili v barako, ki je prej služila za nedeljska druženja. Imeli smo dve skupini, mlajše (osnovna šola) in starejše (srednja šola).

Lidija Čušin Otroci so zelo radi prihajali k pouku slovenskega jezika in se z veseljem pripravljali na nastope – na materinski dan, očetovski dan, miklavževanje.To so bila leta 1970 do 1980, in rasla nam je druga generacija. Zanimivo je bilo, ko smo se pogovarjali o razliki med pogovorno in knjižno slovenščino in o besedah, ki so jih uporabljali doma. Tako sem jim razlagala, da je fruštek pravilno zajtrk, južina je kosilo, župa je juha. še vedno se
spomnim, kako so me začudeno gledali in me je potem Edi vprašal: “Ja, what language pa jest pol govorim?”

Taki pogovori so bili kar uspešni, saj so otroci o teh stvareh potem premišljevali in se marsikaj naučili in zapomnili – včasih prav na zabaven način. Veliko smo brali in primerjali domačo in knjižno govorico. Tudi s slovnico smo se poprijeli, seveda je bilo kar težav, posebno ker iz redne šole niso imeli nobene slovnične podlage in so jim bili slovnični koncepti nepoznani. Ko sem bila po letih povabljena na Edijevo poroko, je med večerjo prišel k meni in me vprašal: “Teta, kaj pa ste nocoj jedli, župo ali juho?” Tudi njemu je se je ta lekcija še posebno vtisnila v spomin.
 
Ko danes srečujem to mladino, se z njimi pogovarjam po slovensko. Večina jih pravi, da bi bilo lepo, da bi tudi njihovi otroci nastopili na proslavah. Več jih je nadaljevalo s poukom slovenščine v Victorian School of Languages in so tudi položili maturo iz slovenskega jezika.
 
Dolgo doba truda za ohranjevanje slovenščine imamo za sabo. Bila je dolga in uspešna doba. Storili smo kar smo mogli in imeli zadoščenje, da je naša mladina s tem pridobila.
Lidija Čušin

The experience and impact of teaching the Slovenian language during the last decade at the Victorian School of Languages has been tremendous for me; inspiring as a teacher, coursewriter and project developer. I came to teach Slovenian mainly due to my continuing interest and study of languages; having studied French, German, Russian and Slovenian at secondary and tertiary levels.
In these years my career was in the Commonwealth Public Service and I taught Slovenian language at secondary level on Saturday mornings during the school year.
The class is multilevel and ranging from Years 7 to 10, and is composed usually of students of Slovenian background, and includes adults. Their knowledge of Slovenian usually consists of some understanding of colloquial Slovene. The curriculum focuses on the four macro-skills of language learning: reading, writing, listening and speaking. These sessions are especially worthwhile because the students had in effect the equivalent of four school periods, which is one more period than the norm for language learning in the school curriculum during the week. The students gain greatly with the intensive language work; and with homework during the week, their language skills develop progressively.
I was delighted to find the students highly responsive, motivated to learn Slovenian and about Slovenian culture. They were keen to know more about Slovenia, as a people and about its context in the world. I incorporated authentic resources: from journals, radio, newspapers, television, videotapes, and in recent years from the cyber world of the Web. Web resources are ideal for language learning – information about: the country, news reports, maps, virtual tour guides of cities, daily and cultural events, restaurant menus, price lists online shops and product catalogues.We often have stimulating discussions about Slovenia, what”s happening there, and students give talks about their trip to Slovenia. We read about and discuss: Slovenian cultural celebrations, customs, poems, folktales, prose by Slovenian writers of the past and present; from Valentin Vodnik, France Prešeren, Srečko Kosovel, Ivan Cankar to today”s authors: Aleš Debeljak, Tomaž šalamun, Andrej Blatnik, Evald Flisar, Dane Zajc, Tone Pavček and many others.
In the last few years, with the changes in curriculum in Victoria, the emphasis on the thematic approach in language learning, and advances in Web technology I could include more cultural and authentic resources in the classroom syllabus. I had the opportunity to develop the cultural studies component in the syllabus, and undertake research in language learning technologies. As a result we, at the Institute, produced the first integrated curriculum combining cultural studies and language learning in a systematic and comprehensive way.
Language learning is enhanced with immediate access to the latest information, and communication on the Web. Consequently I developed a Slovenian Web Classroom on the Institute”s Thezaurus website, and incorporated into our curriculum. Seeing the potential for language learning, and my love for the Slovenian language I became involved with new, and creative projects centred on Slovenian language and culture with Thezaurus on the Web. These projects are open to the public and students are participating in Forums.
Being a part of the learning process, as a teacher, has been an enriching period in my life. I met many students, dedicated in their efforts and who took on the challenge to study Slovenian. It has been a sheer joy.   
Sandi Ceferin

Comments

comments

Aleksandra Ceferin
Aleksandra Ceferin

Aleksandra Ceferin (M.A., B.A., Dip.Ed.) has introduced Slovenian language as a school subject in Australian school system and founded the Slovenian Teachers' Association of Victoria in 1976. She has extensive experience in language education: as teacher, lecturer, curriculum coordinator, course writer, language consultant and manager, VCE State Reviewer and Chief Examiner. Since 1998 she has been the President of ISSV and the manager and chief editor of its projects. Aleksandra visits Slovenian annually, establishing and maintaining contacts with Slovenia, and initiating exchanges and cooperation between organizations. In 2004 she was the recipient of the National Education Award of RS Slovenia.